030 397 700
Linhartova cesta 17, Ljubljana
Na kratko: "Kaj je to nevroznanost?" ter "Kaj je (tudi) pomembno pri razvoju možganov?"
Nevroznanost je veda, ki proučuje razvoj in delovanje živčevja, razvoj in delovanje možganov. Nevroznanstveniki raziskujejo in pridobivajo sveže podatke glede povezav med čustvi in razumom, med dejanji in našim zaznavanjem ter med predstavami, ki jih imamo ljudje o nas samih ter o drugih ljudeh.
Zadnje desetletje teorij in raziskovanj imenujemo desetletje možganov. Raziskovalci so ugotovili, da lahko otroški razvoj možganov poteka na več različno uspešnih načinov. Naši možgani sodelujejo pri delovanju kritičnih človeških funkcij, kot so socialno prilagajanje, nadzor razpoloženja, odgovornost ter ostale lastnosti, ki so ključnega pomena pri določanju osebnosti posameznika.
 |  |  |  |  |
|---|---|---|---|---|
 |  |
Med razvojem možganov nastajajo nevronske poti, oblikujejo se poti, ki se imenujejo sinapse. Posameznim delom v možganih omogočajo, da postanejo odgovorni za kognitivno razmišljanje, spomin, zaznavanje, pozornost, čustveno doživljanje, regulacijo itd. Zloraba, zanemarjanje in kronična stanja stresa v otroštvu lahko vodijo do neprimernega razvoja in oblikovanja sinaps v možganih.
Novejše raziskave nam prikazujejo, da se okvare in motnje kažejo v odraslosti v čustveni nestabilnosti, socialnih disfunkcijah, slabem odzivanju na stres in kognitivnih disorganizacijah ter deorientacijah. Študije in raziskave na področju zgodnjih otroških travmatičnih dogodkov in zanemarjanja razkrivajo, da je nevronska struktura in delovanje v možganih lahko močno prizadeto. Omenjene neugodne izkušnje lahko povzročijo dolgotrajne in obsežne učinke na zmožnost možganov, da se prilagodijo stresu. Dokazano je, da nekatere izkušnje v otroštvu vodijo v temeljno oslabitev možganov v samoregulaciji.
Naši možgani so zasnovani tako, da nas ohranjajo pri življenju, in sicer zaznavajo, obdelujejo podatke, hranijo in delujejo na vse informacije tako iz zunanjega kakor tudi iz našega notranjega sveta. Nevroznanstveniki ugotavljajo tudi, da so zgodnja leta razvoja pomembna predvsem zato, ker se strukturirajo specifična možganska območja, na pojav in razvoj katerih vplivajo predvsem izkušnje v prvih letih življenja, to so predvsem medosebni odnosi s starši oziroma skrbniki.
Nepravilen razvoj možganov vpliva na razvojne modele odpornosti in ranljivosti do duševnih motenj in motenih osebnostnih struktur. Poseben poudarek je na odvisnosti zorenja možganov na podlagi zorenja sistem samoregulacije prefrontalne skorje v možganih, ki ga ureja psiho-biološko stanje in energetsko ravnotežje. Sistem se razširi predvsem v desni hemisferi možganov in ustvarja strategije za odpravljanje stresa in služi kot vrh limbičnega ter avtonomnega živčnega sistema. Zgodnje disfunkcionalno oblikovanje možganov se v sistemu zapiše kot nagnjenje k psihiatričnim motnjam.
V kolikor povemo malo bolj enostavno, so v otroških letih možgani zelo plastični, kar pomeni, da so dovzetni za spremembe ter se hitro odzovejo in se prilagajajo. Prisotnost toksičnega stresa pri razvoju otroških možganov lahko vodi v izrazito občutljivost možganov. Dokazano je, da je zaradi visoke količine določenih kemičnih snovi v možganih oslabljen njihov razvoj.
Znanstveniki pa so v zadnjem desetletju ugotovili, da so možgani plastični skozi celo življenje. To pomeni, da smo jih tudi kot odrasli sposobni spreminjati in posledično spreminjati njihovo delovanje. Skozi proces psihoterapije lahko pridemo do dejanskega spreminjanja možganov zaradi novih, korektivnih izkušenj, ki jih doživimo s pomočjo podpore s strani psihoterapevta. Psihoterapija je ena od znanstvenih metod, ki v odraslosti ponovno ustvari takšen odnos, v katerem ima posameznik možnost bolje razviti sposobnosti za preživetje in sobivanje z ljudmi.
